Učenci drugega razreda že nekaj dni opazujejo, kako poganjajo čebulice krokosov, ki so jih sadili na koncu lanskega meseca oktobra v spomin na otroke, ki so bili in so še danes žrtve vojne. Učenka 9. razreda, Nina Mohorič jim je prebrala svojo pesem, ki jo je napisala v sklopu delavnic, ki so potekale 29. januarja na temo Odraščanje otrok med drugo svetovno vojno.
Posnetek si lahko ogledate tukaj.
Mentorica: Mari Karnet
Pot v pekel
Potrkali so sredi noči.
Mislim…tako se mi zdi.
Že davno je tega bilo,
še vedno strah me jih je zelo.
So rekli: »Z nami!« in nas psovali,
za nekaj, kar nismo krivi, nas kaznovali.
Rumena zvezda na prsih me je skelela,
le odvreči sem jo želela.
Da veri bi se svoji odrekla,
a kaj bi mama na to porekla?
Vera, ki položena je bila v zibelko mi,
v meni še vedno živi.
Težko je, ker domovina mi svobode ne dovoli.
Nato so tja nas pripeljali… V pekel.
Pot strahu mi je po licu stekel.
Na vratih nekaj je v tujem jeziku pisalo,
za žičnato ograjo naše ljudstvo je čakalo.
Oče je stopil na pot do neke tesne hiše,
z mamo se nama druga usoda piše.
S puško so naju od njega odrinili,
če sva kaj zinili,
so na naju kričali.
V grobu negibno ostanki ljudi so ležali.
V neki sobi slišim krike in jok.
Obrnem pogled in izpustim stok.
Paznik me s pogledom okrega,
misli si, tako boš končala tudi ti, ne bodi ga treba…
Nina Mohorič, 9. a